V ribniški osnovni šoli je potekala 3. maja zaključna prireditev bralne značke s podelitvijo priznanj za učence od 4. do 9. razreda. Prejemnice in prejemnike bralne značke za šolsko leto 2022 / 2023 je uvodoma pozdravila ravnateljica, gospa Andreja Modic. Povedala je, da sta institucijo bralna značka daljnega leta 1961 ustanovila pisatelj Leopold Suhodolčan in prof. Stanko Kotnik, da bi spodbudila branje. Branje namreč izboljšuje spomin in zbranost, spodbuja razvoj možganov, širi naša znanja in spoznanja o svetu in ljudeh, časih, deželah, kulturah … Branje pa ima še eno pomembno lastnost, razen da nas uči, nas tudi zabava. Poudarila je, da je temu res tako in da bo to tudi na podelitvi prestižnih bralskih priznanj poosebil večno iskriv, razgiban, duhovit, ustvarjalen, mladosten in poln dobrih energij, pisatelj gospod Tone Partljič.
Zbranim ga je predstavila, da je bil 8 let učitelj slovenskega in angleškega jezika, politik, poslanec, dramaturg, dramatik, režiser, scenarist, umetniški vodja Mestnega gledališča ljubljanskega, vodja SNG Drame Ljubljana, predsednik Društva slovenskih pisateljev, predsednik društva Bralne značke Slovenije in strokovne žirije za nagrado večernica. Sodeloval je pri Borštnikovem srečanju … Predvsem pa je bil in je velik pisatelj in komediograf, ki je napisal več kot 50 dram, komedij, televizijskih iger, scenarijev, radijskih iger ter več kot 30 proznih del za odrasle in mladino. Za svoje delo je bil večkrat nagrajen. Leta 1980 je prejel nagrado Prešernovega sklada za satirično komedijske igre, leta 1982 Levstikovo nagrado za knjigo Hotel sem prijeti sonce, 1984-ega Grumovo nagrado za dramo Moj ata, socialistični kulak, 2006-ega Glazerjevo nagrado mesta Maribor za življenjsko delo na področju kulture in Zlati red za zasluge Republike Slovenije. Leta 2016 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Predstavitev je zaključila z mislijo: »Ob vsem tem pa je Tone Partljič predvsem velik človek, ki uspe vedno znova nasmejati nas jezne Slovence. Že kot otrok si je zaželel dotakniti sonca … Pa ne le, da mu je to uspelo. Vsak dan znova ga polno malho prinaša tudi nam. In tako bo tudi danes.«
Dobre napovedi so se uresničile nad najboljšimi pričakovanji …
Pisatelj Tone Partljič je pripravil dva odlična nastopa, prvega za učence od 6. do 9. razreda in drugega za učence 4. in 5. razreda. Uvodoma se je zahvalil ravnateljici za lepo predstavitev in jo pohvalil, da je dala z osebnim nagovorom zbranim bralni znački veljavo, kakršno si ta tudi zasluži. Še posebej je to pomembno za zlate bralce, ki jih je letos kar 39. Zaupal nam je, da sam šteje 82 let in da je poročen z žensko, kar dandanes tudi nekaj šteje. Njegova hči Mojca Taufer je igralka, ravno tako vnukinja Urška.
Najprej nam je povedal zgodbo »’Ali veš, koga so danes pokopali?’ je vprašal Domen osorno.« Dejal je, da je bil to najlepši stavek njegovega otroštva. Jurčičevo povest Domen mu je najprej prebirala mama. Ko je bil star deset let, jo je že v celoti prebral sam. Domen, nezakonski in zanikan sin zemljiškega posestnika, je bil zanj pravi junak in želel mu je biti podoben. Domen se je izognil odhodu v vojsko tako, da si je odrezal palec. Po mnogo prezgodnjem pogrebu svoje matere je brezsrčnemu očetu, ki je zatajil njega in njo, osorno zabičal: »Ali veš, koga so danes pokopali?« in mu tako poočital krivico, ki jima jo je storil. Tone Partljič je kot otrok posnemal Domna tako, da se je tudi sam malo urezal v palec. Ko je šel z obvezanim palcem v šolo, je okaral prvega soseda, ki ga je srečal, z istim stavkom … Sosed in mama sta se strinjala, da bo tako nenavadno obnašanje posledica knjig, ki jih Tonček prebira in ugotovila, da bo nekoč iz njega ali velik umetnik ali pa velik norec. Pisatelj je na koncu pripovedi ugotovil takole: »Žal se ni nič uresničilo. Vsakega imam po malo.«
Dejal je, da sta pri njih doma največ brala on in mama, malo manj sestra, najmanj pa brat. Mami so za darila kupovali knjige. Leta 1948 je izšlo v Sloveniji le 8 knjig, dandanes jih približno 6.000 … Ko jim je mama brala, je najprej zaspal brat, nato sestra, on pa je še vedno poslušal z odprtimi očmi. Ko je videla, kako se Tone vživi v pripovedi, mu je zabičala, da mu ne bo več brala, če je tako tele, da vse vzame zares.
Kakor se je Tone Partljič vživljal v zgodbe svojih vzornikov, so se v njegove zgodbe dodobra vživeli tudi ribniški učenci, nagrajeni z bralno značko. Druga, ki jim jo je zaupal, je bila tista o Zizku … Ko je Partljič že hodil v šolo, je pogosto še vedno izgovarjal »z« namesto »ž«. Tako se je nekoč pripetilo, da bi moral v sosednjem razredu vprašati ali je prisoten Žižek, ki je pogosto šprical šolo. Namesto Žižek, pa je revež izustil, če je morda tam zizek. Sošolci so se mu smejali na vse grlo in za nameček se ga je za več let oprijel vzdevek »Zizek«. Pisatelj je povedal, da je potreboval kar precej časa, dokler ni ugotovil, da zizek v resnici ni nekaj slabega …
Tretja pripoved, s katero je zabaval občinstvo, je bila zgodba o Mišku. To je večna zgodba o hišnih ljubljenčkih, ki si jih zaželijo otroci, nato pa morajo zanje skrbeti starši … Miško je bilo ime psičku, ki si ga je zaželela pisateljeva vnukinja. Trdno obljubo, da bo skrbela zanj in ga redno vodila na sprehode, je pozabila že po štirih dneh. Ker njena starša nista imela ne časa in ne volje, da bi to počenjala namesto nje, je psiček pristal pri babici in dedku. Še posebej babica je z njim ravnala kot z majhnim otročičkom do te mere, da je bil nanj na koncu ljubosumen tudi dedek.
Avtor je skozi svoj celoten nastop opozarjal na pomen branja. Potožil je, da se včasih pri njem oglasijo kakšni dijaki, ki še vedno ne vedo, kaj je to esej. Povedo mu, da so na Googlu našli skorajda vse potrebne informacije, seveda pa tam ne morejo najti svojega mnenja. Takim primerkom pisatelj sporoča, da je Google samo slab nadomestek za pravo branje, kot je pornografija beden nadomestek za resnično ljubezen …
Tone Partljič je kot prekaljen dramaturg in umetniški gledališki vodja otroke spretno vpletel v branje tudi skozi dramatizacijo. Najprej jih je vprašal, kdo je največji dramatik vseh časov. Ko so mu odgovorili, da je to Shakespeare, je nemudoma poklical pomočnico ravnateljice, gospo Majdo Valčić, računalničarja Marjana Novaka in dva učenca, Lovra Prijatelja in Tjašo Tanko, da zaigrajo Romea in Julijo. Odigrali so prvi prizor, ki je sicer v originalu romantičen, tokrat pa je izzvenel kot odlična Partljičeva komedija.
Na koncu je Partljič organiziral kviz, v katerem je ponovno kot umetniški vodja gledališča vodil otroke in učiteljici Leo Bracovič in Tanjo Levstik, da so odigrali kratke prizore iz znanih pravljic in črtic. Knjižničarki Marija Mate in Majda Ilc Hussein sta morali najprej uganiti, o katerih pravljicah teče beseda. Ko sta ugotovili, da gre za Rdečo kapico, Piko Nogavičko in Sneguljčico ter Cankarjevo črtico Skodelica kave, ju je pohvalil, da sta kot knjižničarki kar dobro načitani …
Podobno je potekal tudi pisateljev nastop za 4. in 5. razred. Poudaril je, da moramo biti učitelji in učenci ponosni na svojo šolo, ki nosi ime velikega pesnika dr. Franceta Prešerna. Dejal je, da mu od vseh nagrad največ pomeni ravno Prešernova nagrada, pa četudi ta še ne pokaže ali si slab ali dober človek. Zaupal pa nam je tudi to, da so od denarja, ki ga je dobil za nagrado, ostale le še hlače, ki jih nosi danes. Naj jih obleče, pa mu je naročila žena.
Povedal je, da je dobro poznal oba začetnika bralne značke, pisatelja Leopolda Suhodolčana in prof. Stanka Kotnika. Tedaj sta rekla: »Zakaj bi imeli značke in medalje samo športniki? Zakaj ne tudi otroci, ki berejo!« Najprej so bile res značke, zadnja leta pa prejmejo zlati bralci v dar tudi knjigo, kar je bila prav njegova zamisel. Leta 2021 so zlati bralci prejeli njegovo delo Partljič.doc. Zahvala za to, da je našel vir za finančno pokritje darovanih knjig, gre Slavku Preglu.
Zahvala za brezhiben tehnični potek prireditve ob zaključku bralne značke pa gre Jani Petek Volčanšek, ki je poskrbela za projekcijo in ozvočenje. Odlično ilustracijo, karikaturo, ki ilustrira tudi pričujoči prispevek, je prispevala Katarina Drobnič. Tonetu Partljiču je bila risba tako všeč, da si je nemudoma zaželel spoznati njeno avtorico. Ponjo smo odšli v razred, kot nekoč pisatelj po sošolca Žižka, saj je imela takrat učno uro. Tone Partljič jo je v zahvalo za hudomušno upodobitev prisrčno objel. Ko si jo je prižel na svojo toplo stran srca, je še enkrat ugotovil, da zizek v resnici ne pomeni nič slabega …
Zlati bralci so zlati, ker so uspešno sodelovali pri bralni znački vseh devet razredov osnovne šole.
Častni naziv so pod mentorstvom Anje Briški Merkaš v zaključnem letniku prejeli Arne Andoljšek, Urban Mihelič, Nastja Prijatelj, Teo Starc, David Tekavec, Aljaž Vavtar in Dorotea Vlahov iz 9. A ter Tija Blatnik, Žana Knavs, Mia Križan, Ingrid Mihelič, Iza Nelec, Maj Ocepek, Lana Poje Mihelič, Tinkara Prelesnik, Aleksander Tanko in Andrej Tanko iz 9. B.
Mentorica 9. C razreda je bila Majda Valčić, zlati bralci pa Maks Ilc, Larisa Kramer, Hana Ruparčič, Dora Škulj in Neža Škulj.
Pod mentorstvom Vanje Novak so bili v 9. D nagrajeni Leja Bratovž, Tobija Čampa, Mark Ilc, Miha Kaplan, Maša Kavšček, Luka Kljun, Zoja Klun, Neža Košir, Matic Levstek, Patricija Pirc, Sara Seferović in Rebeka Vesel.
V 9. E so postali pod mentorstvom Lee Bracovič zlati bralci Zara Čampa, Arlinda Gashi, Gaja Henigman, Katarina Klun in Živa Oražem.
Zahvala za pomoč pri uspehu zlatih bralcev gre vsem mentoricam in mentorjem, ki so jih spodbujali k branju od prvega do zadnjega razreda.
Iskrene čestitke vsem! Naj bodo knjige vaše zveste sopotnice in podpornice skozi vse življenje …
Dogajanje je povzela Marinka Mate.
Fotografije je posnel Marjan Novak.
